DO PRED petimi leti si je 80 javnih uslužbencev delilo nalogo sprejemanja razbitin v ZK.
Ko so se njune službe združile v eno samo – moje – sem se počutila, kot da bi mi v roko dali paket, ki se na robovih razmika.
Toda prednost tega, da sem eden in edini Receiver of Wreck, je, da lahko sledim dosledni liniji. In odkar sem prevzel vodenje, z veseljem lahko povem, da se raven poročanja o razbitinah iz leta v leto vztrajno povečuje.
Zgodovinske razbitine niso obnovljiv vir in našo pomorsko dediščino je treba zaščititi. Zdi se, da potapljači na razbitine ravnajo bolj odgovorno kot kadar koli prej.
Vendar pa sistem poročanja povzroča nekaj zmede – zlasti glede tega, kaj točno je treba prijaviti. Vsa lastnina, ki jo najdemo v morju ali jo je voda naplavila na obalo, je v lasti nekoga.
Zakon zahteva, da najditelji vse izterjave prijavijo sprejemniku razbitin, ne glede na to, kako nepomembne se zdijo.
Izsledil bom prave lastnike, da jim omogočim možnost, da dobijo svojo lastnino nazaj.
Večina nezahtevanih razbitin pripada Crown in odločiti se moram, kako naj z njimi ravnam, pri čemer jih pogosto vrnem najditelju namesto nagrade za reševanje.
Previden sem, da preprečim zasebno zbiranje zgodovinskih artefaktov tako, da najdbe ponudim v prodajo registriranim muzejem, po možnosti na območju najdbe.
Mnogi najditelji podarijo svoje najdbe in ne iščejo rešitve za arheološko gradivo.
Zakoniti najditelji ne morejo izgubiti: bodisi obdržijo lastnino bodisi prejmejo čisti izkupiček od prodaje.
Vendar pa so kazni za neprijavo stroge: najditelj izgubi pravico do kakršnega koli reševanja in je lahko kaznovan z globo do 2500 za vsak prekršek.
Prav tako je lastniku dolžan plačati dvojno vrednost nepremičnine!
Kot del naše pobude upam, da bomo kmalu začeli pilotni program amnestije – za podrobnosti si oglejte Diver.
Toda, če ste medtem obnovili in še niste stopili v stik z mano, to storite zdaj – z veseljem vam bom pomagal.